Kratka osnova horvatsko-slavenskoga pravopisaňa
| Kratka osnova horvatsko-slavenskoga pravopisaňa, poleg mudroľubneh, narodneh i prigospodarneh temeľov i znokov autor: Ljudevit Gaj |
|
Ovaj je tekst u svome izvornom obliku |
Non quia difficiclia sunt, non audemus; sed quia non audemus difficilia sunit.
Nesrečna, vu osamňenosti perveh pisoznancev začetek imajuča nesložnost (vu pisaňu) vsakomu Slavenstva ľubiteľu zlovoľnost, ili serduzrokuje, a navukožeľnoga straňskoga preplašuje, ona je naj vekša zjediňenoga napreduvaňa diačke polovice (Slavov) od ňe sebi samoj nesrečno načiňena preprečka. Vučeni vsakoga našeh narečjih (dialekt) zajedno tužiju se zverho tak hman običaja: važnost i ptrebnost jednosličnoga pravopisaňa očivesta je; stara ništarija na nikakov drugi temeľ nevupira se, nego na navodu malo-ktereh slavenskeh zaradostnikov (dilletant), koji svoje malo (mozabit i veliko) narodoľubje vekšemu i istinitomu naj alduju: zaradostnikov reko; ar narod malo ali nikaj ne čteje, a jošče meňe piše.
Iz Kopitra Slavonice. 1801. str. XXVII.