Zornica nasladna

Zornica nasladna
autor: Fran Krsto Frankapan




Škuri mraki ti prohode,
   svitli tragi jur dohode
   od Danice, bele zvizde,
koju zora nasliduje,
   žarko sunce prebližuje,
   dati radost i veselje.
Ali vila kdi prebiva,
   v mehkom perju još počiva
   telo svoje breznasladno,
koga lipost i dostojnost
   ima k suncu vsu spodobnost,
   mrtve stvari oživiti.
Pojdem milo zdihavati,
   ljubi dragoj nazivati
   dobro jutro, dobro zdravje.
Stani, stani, srdce moje,
   lipe oči otvor tvoje,
   na me poglej milostivo
ki oddavna brez pomoči
   nemiloma suze toči
   moleč, proseč tvoj' milošču.
Z ufanjem se jesam hranil,
   s poniznostjom vazdar rabil
   vernu službu dat spoznati.
Primi, vila, prošnju moju,
   ne skrati mi ljubav tvoju,
   da zdvojeno ne poginem.
Z jednom ričjom moreš dati
   da se sričan hoču zvati,
   za te telo aldovati.
Na to j' milo progledala,
   z dragim lišcem nasmijala
   sama sobom govoreči:
Je li oganj brez plamena
   ili srdce iz kamena
   u stvorenju telovnomu?
Kaplja kamen još prebije
   kad z višine doli lije
   svojim gustim opadanjem.
Ni li vsakom dopuščeno,
   komu j' drugač odsujeno,
   kdi se najde dobro vžiti?
Nato pojdoh približati,
   sam u sebi razmišljati:
   ki ne vaga, nima blaga.
Naturalsko je mišljenje,
   človičansko je činjenje:
   drago iskat tovaruštvo.