Moju ljubav gdo če znati,
vilu dragu če spoznati,
naj me tiho sad posluhne,
al od čuda ne zagluhne.
Nje dostojnost ču popivat,
nje lipotu pravo spisat,
koja bude vsima radost,
osebujna sercu dragost.
U peršoni je nizoka,
več od rifa ni visoka,
okol pasa tak tanučna
kot lagvica prec majučna.
Lipa, bela u životu,
tja ciganom da sramotu;
tako dična u glatkosti
kot ribazajm u oštrosti.
Polag toga vertoglava,
klukonosa i šmerklava,
z jednim okom križogleda,
z drugim bit če slipa vreda.
Je iz vusti prec vojnjava,
škerbozuba i kehlava,
v persih svojih vsa pikasta,
v zadnjem kraju pak puklasta.
Ruke ima ljubeznive,
kako kora su srablive,
a ramena prec ovele
ter na obih fontanele.
Vidi mi se i burlava,
a prez dvojbe je šantava,
drugač pako dobro znana
da j' perdliva i poscana.
Jedno malo je skvarena,
zato s flaštri obložena,
kad govori, vusta slini,
kad se smije, kot miš cvili.
Z milim gerlom kad popiva,
kot vuk tanko tad zavija,
v tancu pako kada šeče,
nogu vlači, z ritjom kreče.
Drugo ne znam da b' joj bilo
nit v lipoti kaj falilo.
Ako koji volju ima,
od mene se plašit nima:
rad ju hoču odpuščati
i prez novca valovati,
naj ju vžije, naj ju ljubi,
listor zdravje naj ne zgubi.
