Zdvojena ljubav

Zdvojena ljubav
autor: Fran Krsto Frankapan




Kako strašno moram tužit, oh, nevernica,
   da postaješ srca moga razbojnica,
   ar nit rišcu nit zlamenje
   verno moje zasluženje
   ne zna dostati.
Onda listor, duša draga, ti raduješ
   kad brez zroka, oh, nemilo povekšuješ
   tuge moje i žalosti,
   nezgovorne trplivosti,
   ke me skončuju.
Mojim prošnjam tvrdja jesi od kamena,
   suzam mojim nemilnija od plamena,
   il mi živit brez ufanja
   il izginut brez veselja
   za tvoju okornost!
Aj, spoznajem kak v olovu zlato biva,
   tak ljubeznost i nemilost skup prebiva;
   čemer hrani lipost tvoja,
   stalnu vernost misal moja
   tebe služeči.