Zakaj, drago srce, tak naglo šetuješ,
ka si moga srca kinć, žitak, veselje,
z odšastkom tak naglim zakaj me skončuješ?
Vim znaš da brez tebe ni mi ufat življenje.
Stani, sunce drago, il konči segurnost
skora zavernutja naj mi rič obeća;
ar i luč nebeska od mrakov škurinost
zna protirat vreda kad se k nam povraća.
Zato, Chlori draga, imaj smilovanje
vreda zopet dojti, radost ponoviti:
ar v tamnosti bude moje prebivanje
dok ne vidim tvoje sunce prosvititi.
