Zač mi tužiš, duše

Zač mi tužiš, duše autor: nepoznat

Ova duhovna pjesma govori o hvaljenju Isusa, a objavljena je u Pariškom kodeksu 1380. Pjesma je starija od tog rukopisa, a starinu joj potvrđuje i slobodan stih različitih veličina. Pjesma se, kako vidimo prema podnaslovu Poj željno, pjevala. Nastala je na ikavskom jezičnom području, a vidljivi su i tragovi starocrkvenoslavenskog jezika.

Zač mi tužiš, duše, iznemagajući dragostiju?
Pošlji ljubav po Isusa da ustaneš iscěljena s radostiju.

I kada ti pride ljubvom se k njemu vedući,
pogovori mu tako rekući:

Davori, ljubvo moja, Isuse,
ne hodi daleko ot mene,

jere u sem slznom dolu
kako bes tebe vesel biti mogu?

Moja jedina ljubvo i dragosti
ki isplnjuješi vse želje tvojih čistih radosti.

Željno te dobro [moje] molju
ne ohodi me bes tebe u sem žalostnom dolu.

Volja, ljubvo, ovdě budi sa mnom
a volja me pojmi tamo s tobom.

Jere mně bez tebe biti
gore je negoli umrěti,

a s tobom plteno umrěti
mani slatko j' ožiti.

Jere ti jesi moj život i dika
ki si lěpota onoga vika.

Hvalite ljubav moju, Isusa, nebo i zemlja i vse tvari
ki vse lěpo krasi svojimi dari.

Hvalite, gore, polja i vsa drěva
jere vas vsako lěto lěpo oděva.

Hvalite, lěto s cvětjem
i ptičice s željnim pětjem.

A nadasve vinu hvali
ti, člověče, prepodobna tvari.