Nut dneva svitlosti, kako vred prohaja,
nočna pako tamnost prebrzo dohaja;
jur je sunce na zapadu,
jasan misec na izhodu,
zvizde svitaju.
Jur doba dohodi konak preminiti,
tovaruštvo drago morat ostaviti,
koga vridnost i dostojnost
zadovoljno zreči ni moč
niti zdičiti.
Ako sam ti preveč zabavi učinil,
z mojim govorenjem morebit zamiril,
prosim, vila, tvoju lipost
da ne primeš u nemilost
moje pregrihe.
Oh, na što je dobro neg mal čas trpeče,
il' veselje koje v žalost premineče?
Al' kada je tak stvoreno,
od zle sriče odsujeno
vsakom trpiti,
moram i ja žalost tu sada podjeti
ter od tebe, vila, proščenje vazeti.
Kak se težko duša dili
kad od tela smrt ju sili
druga zgubiti,
onak mi postaje od tebe odhajat,
lipa razgovora prik volje ostavljat,
dok te, duša, zopet vidim,
ruke tvoje milo ljubim
vjerno dvoreči.
Vidim da ni moči dneva zadržati
il' škurinu nočnu duglje zapačati;
zato, vila, zbogom ostaj,
v Božjem miru ti počivaj
telo nasladno!
Bog ti daj vse dobro ovu noč sanjati
i prišastno jutro povoljno valjati,
ko bi tebe veselilo,
drage glase donosilo,
srdcu radosti.
Zbogom, duša, zbogom, predrago veselje,
vsemu momu dobru jedino življenje,
listor z mene ne pozabi,
vjernom slugi ne zabrani
tvoje milošče!
