Sunce je zahajalo
v kmične one gore,
još je čas pozlatilo
stare jedne dvore.
Puti su zastajali,
radi bi i stati,
vse se je primirilo,
vsim se štelo spati.
Stranjsko mi je bilo vse,
kak i ja tam vsakom,
sam kak ona tičica,
kaj je prešla zrakom.
Ž njom i moja želja je
k jugu letet štela.
Bog zna, kam je tičica?
Kaj je noć ju zela?
Želja moja v srce se
morala da vrne,
kak bi kam pogodila
prek te noći črne.
Vse se je primirilo.
Tičov hitra krila,
ruke, kaj su molile,
stranjska noć je skrila.
Vse je spalo: dalki kraj,
i taj jačmen slabi.
Samo v srcu budno je,
kaj se ne pozabi.
