Stiha spod oblakov črnih
beli je golub preletel,
stiha je v srce žalostno
spomen povrnul se svetel.
Veter je lice mi dragal,
oči kak suzami rosil,
veter je z oblakov niskih
kišu po travnikih nosil.
Ali iz šumice mlade
kosa sem čul, kak se smeje,
Zna on: i sunce pak dojde,
polja i srca da zgreje.
