Pogrebna pesem pilkov pod Siskom

A. D. 1579

Mors victrix et nivelatrix



Znovič zebranih veteranov,
zverbuvanih zelenašov,
baltah, palah, jataganov,
taborašov, lagerašov,
trumbentašov i gajdašov,
v harcu zežganih pajdašov,
se zdrobil je pogrebni ašov.

Kobilah carskih, štajerskih kolovožnikov,
vugerskih bikov, valižnikov,
konjetina mlada i meso regrucko,
meso generalsko, pesje, tursko, lucko,
se se je shincalo, stropalo, zescalo,
se se sprecvrlelo kak zesmujeno salo,
zežgano zavonjhalo, zbubnjalo, zbrenčalo;
cipeliši i binjiši, fratri, Kurdi i kurviši.
Štifletlin dunajski, dragonerske škornje,
navlački, obojki, gospocke štrumfe gornje,
kervave gače dostegnjače,
valonske kikle i hispanjske hlače,
kalčine blatne, arkebuzjerski raknič,
se je bilo zmleto,
zdruzgano
i zgnjeto,
kak v melinu hudič,
gda mele melu vu pepelu,
pepelnicu na opelu,
kak kotrige na propelu,
da od sega ne zostane nič,
i da vrag ne spozna:
gdo kmet je bil, a gdo je bil plemič!

Te imel je od skarlatnog brokata benečki ogerlič,
vitez budimski, velmož, baron, boljar.
Pa nebu vre nigdar pošnjofal svoj pehar,
kak totu te beshlačnjak, goloritec, konjuhar,
kaj ih je skup zlopatal Stari Lopatar,
zestrugavši ih kak strugotine strugar:
vekivečni pilko zvezdar i grobar,
kemu je sejeno
gdo bil je car al oberštar, al pak kmetski ostrugar.

Te nosil je helam od fjorentinskega tumbaka,
na helmu madžarona, đemantneg dežđevnjaka.
Kacidi je takšnoj dragoča: tristri škude saka,
a tu je krepal kraj proščaka,
gologlavca, siromaka,
krakauerskog dijaka.
Baronus regni,
s prebitom lančom, z devaginati degni,
v smetju zdroblenih sabljah, pancera i meča,
kak larfa kervava, slepa i rdeča.

Lenđele, Polake, krakovjanske dijake
po vugerskim plotom kaj sejali su dlake,
vu vaveljskoj kuhnji spirali požirake,
mečovoje slavne na bersaste pintnjake,
pokopali smo snočka kod turopolske Mlake.
Kak čombraste purane dijake nacifrane
si nudili su s pintom, pekve i pratfane.
Vu vijoletne surke tancajuč mazurke,
bedasti kak čurke su digli se na Turke.
Se horvacke vrane od Siska do Lublane
letiju na gozbu na lenđelske katane.

A to je pak vezda najistinitejša kontrafaktura
ostrogonskog principala, komorhanskog generala,
palatina, providura,
kaj bil je jazbec, sprekrizman kakti vidra,
dobnik peskotekuči je scurel i njemu: klepsidra
je stala i zadnja odzvonila mu je vura,
Generalkvartirtabornjika Militiae Mansfeldianae,
kaj jahal je kak kozle se horvacke bane.

Škornje je imel Generalkvartirtabornjik svinječe,
kepenjeg zežnoran zlatnobrokatnom žnorom.
Pero za škrilakom, bradvicu na ščapu,
trumbental je s črevom kak komin na sapu.

Pijane i nažderane
ciganjske bande mansfeldijane
gdi žolduju smude kak nobl katane,
tu je generalkvartirmajster
zgubidanil svoje dane,
vu parhetnim gačam na sajdane gajtane,
žderal prasečinu, filane fazane,
i žemlju namakal vu ilerske rane.

Jezer i pol puklavih kamel
je tabornjik Solimanu pod Petrinjom zel.
Jezer i pol žaklov mel,
tendah, čergah, majolanskeh zdel,
penezov na čebre, egiptovskeh amrel,
a v grob ni jene lule nije sobom zel.

Kopriva mu črez levo oko raste,
mozul do mozula, a krasta do kraste.
Kaj ima od tega da se je kinčil zlatom?
Daj mu po glavi generalkvartirskoj
s turopolskom lopatom.