Pravo jesu pridji znali izmisliti,
da je sriča slipa htili nazvistiti,
ar ona ne gleda nit prava nit kriva,
još manje razštima vridna il' nevridna.
Vije se u kolu kot kača hudobna,
vred zna obradovat, učinit turobna;
sad jedna izpelja u mesto najviše,
sad druga postavi pod vsima najniže.
Oh, nevjerna sriča, nejednaka reda,
vnoga dobra daješ i prevzimleš vreda;
s tvojom se stalnostjom nikdor hvalit ne če,
ar ufanje vsaka prehiniti hoče!
Nut kako iz ništar podigne človika,
od priprosta roda učini velika,
poda njemu razum, diku i gospodstvo,
zlata, srebra dosta, batrivo junaštvo.
Nazlobnike svoje oblada brez truda,
proštimanja vnoga zadobi povsuda;
nikdor mu se ne smi na lice kazati,
neprijazan svoju očito nazvati.
Kud godre obrne, vse mu se pridaje,
u harcu ter boju oružje podaje;
činenje njegovo povsud je hvaleno,
da sam ne zna kako to ime dobleno.
Ali kada štima verh vsih glas raztriti
i veliko dobro u stalnosti vžiti,
onda svoje kolo nesriča obrne,
velik nastor svita oni čas navrne.
Ku si prvo imal nezgovornu radost,
povekšanu daje sada tebi žalost;
gospodstvo, junaštvo, diku i razumnost
najednuč potamni ta svitska čalarnost.
Gospoda prezmožna, ka ti v rodu bihu,
ruke, halju tvoju celovati htihu,
sad te ne spoznaju za vridna ljubiti,
a kamo dostojna za pravo služiti.
Prijatelje vnoge ke si znal spraviti
štimajuč si vrne u potribi biti:
odvrgli se jesu od ljubavi tvoje,
nit več ne promisle na prisege svoje.
Kim si dobra včinil i hotil ljubiti,
s tobom obitahu živit i umriti:
nete se sad na te pravo ogledati
nit u vernoj službi pravično obstati.
Grade i dvorove ke si pervo ladal,
z opravom gospodskom konje bisne jahal,
sablje okovane dično k boku pasal
i viteštvo tvoje na mejdanu kazal:
vse ti je prevzela nesriča hudobna,
još i žitku tvomu postala nazlobna;
ništar ti ne osta neg čemer i žalost
ter nevolju moraš trpit za nasladnost.
Ovo ti, o svite, od sriče hinbenost,
u kratkom vrimenu prečudna nestalnost:
ako danas imaš dobro i veselje,
jutra milo plačeš ime i poštenje.
Finis.
