Daj, stani malo! Pogleč kak blešči
našlingan senokošin rub!
V kmici se špigl vode steklešči:
sohine joči, mrtvečki zub.
Giblju se grane. Posluhni kak pršči
čez crno listje perhut zlatna.
Naj se ni krecnoti. Ftihni i dršči
dok se kak rubača pačalatna
po stezi širi mehka belina
i raspirajo se si mračni vugli:
čitanka mašte, vreme, čkomina.
Svet se preleva v krištalnoj kugli.
Stiščem se k tebi. Po tvoji koži
razlejala se mesečina...
