Po žitu zažarel se mak,
Po zlatu razgorel se tak
Kak rože od plamena same
Od njih bum ja venec ti splel
I stiha na glavu ti del,
Na svilene, rudaste prame.
Vu senjah sem videl te tak,
Al zakaj je trusil se mak.
I bila si žarka od srama?
Povedati to se ne sme,
Ti pitala ne buš, kaj ne?
Kaj bilo je, znaš ti i sama!
