Deh, vila, ki t' vidi
u tvojoj vridnosti,
prez glihe liposti,
kot sužajn te slidi.
Ar zvizda Danica
ti jesi v svitlosti,
u lišca dragosti
cvatuča rožica.
Kak godre ni moči
u sunce gledati,
tak znaju zažgati
premile tvoje oči.
Vi, vusta ljublena,
ste dična zadosti,
u farbe zmožnosti
kot klariš stvorena.
Prom zubih belosti
ni sniga spodobit
nit biser priložit,
postaju tamnosti.
Oh, kako nasladno
u persih zigruju
ter skup se raduju
kerv z mlikom prikladno.
Što god je va tebi,
vse skup i po sebi,
je vridno ljubiti,
ponizno služiti.
Odkad te ja vidih,
službu ti aldovah
i serce valovah,
tak tverdno t' omilih.
Ti jesi živlenje
u mojoj nevolji,
u dobroj pak volji
jedino veselje.
Al, draga, kaj prudi
okorno baratat,
nemilo zamitat
pravično ki t' služi?
Češ lasno ziznati
od mene lipšega,
al v sercu čistijega
ti nigdar spoznati.
Vim služba pravična
dobiva zahvalnost,
u ljubavi stalnost
buduje kad srična;
neg moje služenje
ne more zadobit,
tak dugo izmolit
milošče zlamenje.
Si vridna ljubavi,
ponizno dvoriti;
ah, draga, što prudi
zamitat ki t' služi?
Ja neču prepuščat
pokorno dvoreči,
vsedilje moleči
moj žitak iskončat.
Zato te zaklinjam
za ljubav nebesku,
za sriču vitešku,
na pomoč zazivljam.
Deh, daj mi dobiti
tuliko milosti,
ruk tvojih dragosti
povojlno ljubiti.
Il bar neg magnutje
od oka ljubleno
naj bu mi sujeno
za moje zginutje.
Oh, vila, što prudi
okorno deržanje,
nemilo skončanje,
ponizno ki t' služi?