Hatmani i koloneli,
si su nočas graha jeli,
Turopolke dekle zeli,
pak su sebi v šator deli,
si debeli i veseli,
dobili su kaj su šteli.
Kalauzi i herpaukari,
vohtmejstri i stražmeštari,
pleniteli i plundraši,
rokčeju kak vepri
pri hajdinskoj kaši.
Arbalistari, kanoniri,
z lajbeci plehnatmi,
z srebreni panciri,
s krelutmi črleni
kak vražji deneviri,
brusiju balte, mesarske, velke,
palaše britke, herđave anđelke.
V taborišču šipuš pod šatorom žvegla:
kak čarni dim čarna, siva, mračna megla,
megla debela, siva, je pojela,
na križišču gornjem, ispod propela,
tri kmeta, tri zdruzgana čela.
Tri dečka, tri kervava tela.
V taborišču šipuš pod šatorom žvegla:
grofovski štagel megla je podžegla.
Pod Ostrogonom i Budimom,
z ognjem, z žveplom, s peklom, z dimom,
od Majlanda do Malplaketa,
joče horvacka trompeta.
Čađavice, lajavice,
džeferdari, sajavice,
golocevke garabinke
i hoherke gatalinke,
kervav terbuh kantinerke Tinke
ostal je pod Pragom,
pijane fakinke.
Sedeflije, srebernjače,
ledenice, vetrenjače,
Smert v Dravu namače
kervave naše gače.
Konjadija galopjera
Sokolara, Gavalera.
Konjuhi i postelniki,
ščitonosi, peharniki,
nadvorniki i dvorniki,
si su grofi, komornjiki,
slabi konjaniki,
krepali na piki.
Meč zeleni, meč žvepleni,
meč ognjeni od karvi čerleni.
Meč kovrdin od karvi rdeči,
a na meču tri latinske reči:
Perva reč nam skoru smert pove,
skoru smert pove nam druga reč.
Zeleni meč, žvepleni meč,
skoru smert pove nam tretja reč.