TRIJUMFALNO I NAJPARADNEJŠE VUZNAŠAŠČE VNEBOZETJE I VULEZEK V NEBO NJIHOVEG PREUZVIŠENOG GOSPOCTVA GOSPONA GOSPONA G OSPONA I D OMINAL NEGA G OSPODINA GROFA BALTAZARA MELKIORA GAŠPARA KEGLOVICHA CESARSKOGA KIRASERSKOG OBRISTA I NJIHOVEGA VELIČANSTVA PRAVOGA KOMORNJIKA NA NJIHOV PEDESET I SEDMI ROJENDAN NA HERODEŠOVO

A. D. 1779

Qui bene bibit, venit in coelum.
Kaj muž zna kaj je čakolada.



Vlakjeranem zicu
kočije dunajske,
kak z germlavinum, z belci
dvanajstemi,
pod Turen Nebeški tverjave rajske,
vu kočije z dvanajstemi belci,
dogarmel je prek kvaternega posta,
kak po deskah đemantnega mosta:
Grof Keglovič, obrist, kirasjer, gavaler,
komornjik, pijanec, carski oficer.

Grof Keglovič, kaj nosi barjak i pancer:
od Cirakog i Kalnega Potoka,
s podrumom bermeta na trideset lokota,

Baron od Ribje Mlake, Jablanca, Bukovca,
z čebrimi prepuni kufra, kinča, novca.
Baron od Koldušije, Červlivog Štakorovca,
Zet Loncknehta, Hofmejstra, gegača Montenovca,
od Grofice Jape, dunajskega udovca.

Grof Keglovič, Grof od puhlivog Leskovca,
Mačkovara, Rakitja, šlavonskog Kunovca,
Monjeroketača i bednjanske Bare,
kaj segda ima pune kozle, koše i hambare.
Sin bačanske Irene, ostrogonskog Bakača,
ki na garbu nosi čarnega kukmača
i kozla, kaj ga nigdar neje
fpikla lutoranjska Kača.
Ki v Jeruzalem je poslal galiju forintača,
i tak Svom Grofovstvu rezervjeral
stan i koštu v nebu,
da Keglovičum nigdar slabe iti nebu.

Šereg kohov, kuhač i sokačic,
pečenjarov, dinerov i krušnaric:
troja kola riglah, rajnglah i plehnateh rolov,
pratfanov i pekvah, za šloprok pet volov,
troja kola rib, buncekov, karafijolov,
sokačov, kohov i sirarov,
licitarov i mlinarov,
pekarov, kruharov i kuharov,
sluganov, španov celi marov,
jena cela regementa
pod komandom koha Šenta,
oberkoha von Mindsentha,
se je to v nebo prišlo z Grofom,
grofovski kinčeni Dvor,
z grofovskim kinčenim Hofom.

Na komandu von Mindsentha,
zabrenčala je trumbenta,
pokazal se Sveti Petar
vu mentenu obersenta.
Otparl se je božji stan,
a Sent Peter (kak oberšpan)
zaželil je Grofu dober dan.

"Želim Jim Gospon Grof, kistijant,
pitšen, naj samo zvoliju, Ekscelenc!
Za Njih je se vre spremno:
kvarter i košta, pinta i kredenc!"

Grof Keglovič, kak krizbam
vu blesku carskeh žulenc,
v mentenu palma, prefini gavaler,
vulezel je v nebo kroz kmetski špaler
Svojih kohov i Svojih sokačic,
Svojih pečenjarov i Svojih krušnaric,
kaj su dervene stale kak sanoborske štruce
i zijale v Gospona na zicu karuce,
se te bedaste dekle, inaši i puce,
verni cucki, zdresjerane kuce,
kak mehnul je Svetom Petru serbus,
ki pred Njimi v habtaku
je priklonil Svoj Tremfus.

Z jenim perstom na oberštarske čake,
kak Grofi odzdravljaju bogečke proščake,
doteknul se Grof srebernega šilta,
kaj Svetom Petru kak nadrišpanu gilta.

Pred Grofom su maršerala tri ajngela generala,
za Njimi pak vu tamjanskoj pari
tri ajngela kak barjaktari,
za njimi pak kak proštenjari
sokači, kohi i sirari,
licitari i mlinari,
vešerice i ražnjari,
inoši, špani, kumordinari,
hajduki, husari, nadrišpani,
kapelani, vicebani.

A na repu špalira, da su tu bandu fkani,
v zobunu grofovskem, kak grofovski soldat,
Imbro Skunkač, piličar i tat,
kak gujšter se prešmugnul črez nebeska vrata
i zrušil se kak klada:
nebeška parada,
tu tri su regemente ajngelov trompetale trata-rata,
trata-rata, erdegata,
nebe je za Grofa, a je ne za tata!

Z jene slatke licitarske kule
su svirale kak komin na vetru orgule,
zveličajuč čuture, pokale i žmule.
Čuli su se glasi kak z terbuha basi:
"Vivat Gašpar, v nebe dobre došel da si!
Vivat Obrist Gašpar, Kartaš, Gavaler,
nebe je pečenke fazanjske pun tanjer."

"Seh horvackih likerov prevučena Minerva,
kaj z srabljivci, s pehari i s kelihi zveni,
pak polpintene žmule na jen dušek znišči,
seh muškatov, bermetuv Magistra Minerva
črez čuturu i kupe vuči luckog červa,
da žitek je za Grofa pratfan pun kuglofa,
a je ne za drugo neg da se poje i šnofa.
Gdo vanshajanje hoče najti na tej životnej cesti,
taj mora furt piti, furt piti i jesti.
Gdo z kuglofa žere same slatke cvebe,
taj najleglje dojde vu grofovsko nebe."

Gdo pintu more vu se zlejati,
taj lehko bude mogel spati.
Gdo dobro spi, brez greha projde,
a takšni pak vu nebo dojde.
Gdo hoče tak vu nebe iti,
taj navek mora pijan biti."

"Seh čebrov, brentah, škafov, čuturah i šefov,
barilcov, sudov, vrčov, peharov i kant
naš Grof, Gospon Obrist, bil je najlojalnejši fant!
Z bačvah, poličuv i rizlinga punih flaš,
z lagva se je molil Keglovičijanjski Otec Naš:
Trojstručni dar od boga dan
su ženska, vino i duhan.
Gdo s tega hoče ziti van,
taj osel je i zgubidan.
Mudro je speval Marchese Frangipan:
Što težaci prideluju,
naj ležaci nasladuju!
Zato Grofi brunde kuju,
z srabljivci se utarkuju.
Gdo tak neče, nek mu buju:
tri lukne v terbuhu,
neg potkuje buhu,
neg mu pavuk zraste vu dlakavem vuhu!"

Gledi Imbro Skunkač kak nebešku juhu
v srebreni tanjeri ajngeli dušam služe.
Orgule sluša, popevke posluša,
cokoče mu v gačah kokošarska duša
i samo čeka da ga ki vrag ne operuša,
med nebeski gosti tata i gladnuša.

Imbrek Skunkač, brabonjkov brat,
tolvaj, jalnuš, piličar i tat,
z repum med nogami od straha kak pes,
išibran, popluvan, zecufan ves,
smuca se kak tenja po tepihu nebes.

Gledi Svetog Petra vu plameni kluč
i šmugla se pod stolom kak kusa iduč,
jer ak ga vloviju bu bučkuriš šuš-muč,
i tem veselju rajskem prebarzi konec: fuč,
kak rožice dišiju pečenke v gladnih pluč!

Gledi Imbro kak se na ražnju obrača vol,
a pitvinah i žranja prepun je grofovski stol:
rigle, rajngle, plehnati rol,
pekve i zdele, pekmez, karafijol.
Tremfus se kadi i komen dimi,
kak frulica na vrbi popevle ognišče.
Gverc i paper, lavorično lišče
Skunkača kak oblizača išče.
Za pet ran božjih, za tridesetri sveca,
v rolu sfilana fazanova prseca,
z reš pečeni mlinci od pereca.
Imbro Skunkač, stari sladobizec,
kak kača se zagledel v portugizec,
na fedrihu zriban celerov je koren,
na kolači kandlincukor zgoren.
Tu mendul i rogačov sakojačkih fel je
(bažul i zelje bogečko veselje).
Kmet kave nema ni za smartnog leka,
a tu: šnefovog je dreka, na piškotah špeka.
Na maslenom kropu hmelnate pistrange,
cukorpohorajov kak od špicfirange,
jarebice, fine ftice,
prepelice, krilatice.
Pak kečige i auštrige,
afrikanjske slatke fige.
Orehnjače, makovnjače,
oškoruše i kolače,
mendule i pomoranče,
marcipane i rogače,
se se dimi, se natače,
se se puši kak vulkan
na Gosponov pogrebni dan!
Zelenače iz hajdine,
fedrih, špicflam, govedine,
kuretine, teletine,
cimet skuhan vu pitvine,
od kačje juhe hladnetine,
bravetine, janječine,
vubrane na mjesečine
svetojanske šparge mlade,
cušpajz z rezanci ze čokolade,
pak muštarde v safalade.
Oškoruše i mušmule, štrudljin z mesom i mendule,
orehnjače, makovnjače, pune gače, pune hlače,
sira, smerdljivoga spuznjaka,
vepra, škopca godišnjaka,
morun: meter i pol saka.
Tri koša na olju spečenih pužov,
kak tenta čarnih spohanih gužov,
na majoličneh zdelah, na cinkovem tanjiru,
grofovske karmine na nebeškom piru.
I ajngeli su sami te sladobize jeli,
ak i nesu zube ni požirak imeli.

Nad stolum i med tum gospodum
Arhajngel Gabrejel, stoloravnatel i kum,
s polpintenim žmulom se stal: silencijum!
Začkomeli su gosti, utihnul je šum,
Arhajngel je začel z božjum milostjum:
"Pijmo vu Vaše Zdravlje nebeški bilikum!
Vašoj gospockoj milosti sluga sam najpokorneši,
Oni su, Gospon Grof, na Vuzem klečali pri meši,
Oni su navek bili korteš božji med božjimi korteši,
Dekret je vre potpisan
da Ih seh grehov zemalskih, blatnih reši,
kajti je kod Njih sam Sveti Mihal
prešal muškat na grofovskoj preši.
Gospone Grofe, mili naš goste najpresvetleši,
če človek ne pije - lehko smartno zgreši.
A Oni su navek postili z blagoslovom Pinte,
zniščavajuč premudro luciferske finte.
Pijmo za zdravlje Vaše i Vaše pokojne pajdaše,
za Madame tres chère et adorable Comtesse,
Gospe Grofice v paradi grofovskog kinča
i grofovskeh penez.
Naj zemeju na znajnje da ja sem Vaše milosti
diner najpokornejši jeden,
da fertuh Njihove Sence pocmačem,
ni tega nisem vreden.
Ovo je arhajngelske zdravice verzuš,
ajngelski čeden (ar je ne posleden),
pijmo vu Vaše zdravlje tridesetri čebra
i devedeset i deveti beden!
Se naše dominae colonelissae
i dominae overstlajdnandissae,
se naše Clarissae i Baptissae,
v tamjanu te čarne mise,
grofovske štrumfe i čokolad-kaprise.
Prosim Jih da mi ne zamerète
kajti mi se jezik plete,
ar ja Jim napijam vu ime Čete,
arhajngelske, nebeske, svete i presvete,
i prosim Jih da ovaj Bilikum zlejète
za Kegloviča grofa od požunske dijete,
ki zveršil je se vinske banske fakultete!
Za Kegloviča grofa, z jezer visokimi ormari,
kaj je Turke strelal z vinskemi pehari,
krampampulu pekel s curam i s husari,
lumpal po Beču s Francuzi i z Madžari,
kak si horvacki vinoznanci stari,
kaj nesu, kakti zubnobolci, kruhoborci, čarnoškolci,
tentu nosili vu mošnjah i v tobolci,
neg su, kak Horvati, Turomezeški Turopolci,
mesto turske glave kopuna pekli na kolci."
Imbro Skunkač, kokošar i tat,
gledi spod stola v taj nebeski kraval,
skomine guta: "Vrag vas gospocki dal,
ter vas stvoril i dal!"

"Ti havravci drempavi, gutavi trclaki,
kaj tropintenog žmula more zniščit saki,
kaj gutaju srablivce kakti naperšnjake,
ti gihtični ždrempavci na kervave tlake,
od Vuzma do Vuzma ločeju kak bedaki,
tokvani, klokani, s kehlavimi požiraki,
kaj imaju turne v Budimu i na Mlaki -
sediju v nebu kak pri svojoj hiži,
a ti Jim, pesja capa, grofovske parkle liži!"

"Kadgod je dežđelo
bogibogme
nisem nigdar imel ni amrelo.
A moje je telo
išibrano propelo.
Pri gospodi je navek
se sito i veselo.
Klobase, čurke, pitvine i jelo:
Vuzem do Vuzma, nigdar nikakšno delo!"

"Spuščavaju vetre, orgulaju s črevom,
puran v ruki desnoj, fazan vu batku levom.
Z vukom med nogami žvalavi francuzlivci,
pazuhe im fajtna svarbečica grize.
Ti vre su imeli grofovske paradize
na zemli, med nami: ze žmuli i z srablivci
mužikali su muške žule ti smerdlivi lenivci,
a sad sediju v nebu, kaštigani vušlivci!"

"Bekavi gluhaki, z madroni i s terbuhi
kak buben mužikaški,
krampampule, fazane ždereju pajdaški.
Se sami Madžari, grofi, dunajski, taljanski,
ni jeden je ne človek, ni jeden ne zna naški.
Z barili, z lajti, z bedni, z šefi, škafi, brenti,
zlejavleju vu se vino kak šamlasti šenti,
a pred svimi šenti i znorelimi senti
baron i sokač nadrišpan Mindsenthi.
Te ima želodec rezrivan kakti porta,
tri barila vu njem i mendulova torta,
češnjovki venec, rezancov, fiilekov malomašna sorta,
rasperti želodec kak cirkvena korta:
tri škafa zosa, kak tri škafa morta.
Želodec mu je dlenav i z bersum obložen,
nafutrana putača, ves je z muštardom potkožen.
Ta starka turopolska kak blazina babja,
z rizlingom prežgana, karv smardljiva, žabja,
Mindsenthov terbuh napuhnuti je meh,
vu njem šlaprče za vunčiščenje teh.
Te grofovske riti samo onda zebe
gda idu zarad sebe!"

"Gdo bližnjega ne štima kakti sebe
Antikrist je i ne mu placa v nebe!"

"Ti vuloživci i kašlavci,
ti grintavci i slenavci,
ti puhavci, ti mekovci,
ti pišivci i lažlivci,
na parhetnih blazinah i vanjkušah ležaki,
kaj ždereju kak hrčki, kaj delaju težaki,
ti štimaju mene kakti sebe saki?"

"Ni Skunkači vre nisu baš takšni bedaki,
da bi ih vlekli za čubu norčaki.
Oni su pri torte, a mi sme pa na tlaki,
mi z lancima zvenimo, grofi pa z srebrnjaki,
mi gladni sme kak cucki, a ti Minervini dijaki
mužikaju na frule, na brente pak na žmule,
dok nam se cvrli noket,
muž kak mozule nosi žule,
ti nas naši bližnji s preštimavajnja gule,
a v nebu im ajngli popevlu na orgule."

"Kmet, kokošar, čuješ, vušlivi kumek, kum,
spreštimal je vre taj gospocki gazofilacijum:
z vuki tuleti, a bogca guleti,
s pesi lajati, za greh se ne kajati,
z jopcima plesati, po kmetu tesati,
lagati, krasti, tri holbe masti
v kvaternom kednu kak prase požreti,
kak maček navek na noge opasti,
čavle zabijati Onem ki je raspeti,
pole vdovičko do zrna požnjeti,
navek se gostiti, nigdar ne postiti,
tak te v nebe pela najsigurnejši put,
a saki drugi put je v pekel obernut!"

"Ar je vre tak bilo pak opet bu na svetu
da nigdo je ne dušu, zdruzganu, zgoretu,
nigdar pital nišče zakaj je na tešče,
zakaj su kotrige podrobile joj klešče,
zakaj su joj rebra potropana kak trešče?
Ar je vre tak bilo pak bu jopet potom,
ak si zvezan kak stekli pes z drotom,
ak si popluvan ze špotom i sramotom,
saki ti je dal v poterto rebro z nogom,
a se ni bojal Suda pred gosponom bogom."

"Kajti, kak bi rekli, su grofi muža spekli,
rubaču su mu z gole starke zvlekli,
pak su, kak bi rekli, zeli Advokata
Tolvaji pred bogom sebi Šenta, Škrata,
Hudiča, Silnjaka, Šatana i Vraga,
Zlodeja, Hahara, Markaja i Đavla,
pravici ki je zabil v raspelo zadnjeg čavla.
Pravica, deci, kak bi rekli sveci,
tak je kak tamjan med vražnjimi pezdeci,
spoznavši Pravicu su bogci vre mrtveci!"

"Imbro Skunkač, ti krastavi futač,
kam si se prešmujgnul v livrjeranih gač?
Kam si se zavlekel pod stol, kak kusa stekla,
za grofovski stol pobegnul si iz pekla!
Ti kokošar, ti smolavi pezdač,
ti fkral si Našem Grofu zernja pošakač!
Denite ga, dečki, na pravde ketač,
zriflajte ga dobre na špicaj od zubač!"

"Sfrišuntksuntali te bumo, vrag te kmetski dal,
zakaj si Grofu Našem tri kuruze fkral?
Vrag stvoril te i dal, kaj, bolvan, si ne znal
da je na kmetskoj riti kervav grofovski bal?"

"Piličar prokleti, prefrigani hudočinec
kaj nisi znal kam - neg v gospocki kokošinec?"

"Vrag stvoril me i dal, ja bogme nis niš fkral,
ja sem kuruzu s purani i s piliči zobal."

"Zakaj si, mulec, zobal?
Vezda buš Herodešovu šibu sprobal!"

"Poskubli bumo vre mi tvoj gladnuški jal,
bumo ti zeli frišuntksunt
celi tvoj bogečki grunt!
A verhu tega spreštiklali te bumo tak
da nigdar vre škrilak
nebu na tvoje tikve stal, bedak!"

"Trideset i tri šibe po golom frišuntksuntu,
da se zmisli na grešnu svoju puntu!
Pod papek mu potpali smolavu frišku luntu,
još trideset i tri vušlivom fagabuntu!

"Nek pogledi ti tvoja mama
na riti sina grofovskeg monograma!"

"Još mu meso scufano ni dost,
samo na levem gležnju vidi mu se kost!
Karabatek biti mora kak plava sliva rund,
to još ni pravi keglovičijanjski frišuntksunt."

"Potegni, flakni, isplesiči, hajsni,
a sad polehko, vre cviliju frajsni!
Vre slivče prase, vre postaje špajsni,
masnejše, masnejše, naj bu kak buncek majsni!"

"Kaj, karv curi?
Kaj, nema je neg samo jen lavor?
Nek si zapamti smerdlivi muški tvor,
gda se je zavlekel v plemenitaški dvor!
Daj mu još olja kipočeg ozgor!"

Tri Markaja su iz Skunkača Imbre
sfašijerali šnicljin, se na fajtne šibre,
Gosponu Kegloviču za dospetek štibre.
Kak tat je Imbro Skunkač z neba v smolu opal,
a Markaj mu je smolom stražnjicu zapopal.
Onda mu je mojzek kak cvrtje v ponjve stropal,
i tak je Skunkač Imbro vu vekivečni jogenj propal.