Kak svit prohaja

Kak svit prohaja
autor: Fran Krsto Frankapan




Oh, nesrićno srce moje,
   kamo lipost vile tvoje,
   kamo mila nje dostojnost,
   kamo vridna nje ljubeznost?
Ah, z vrimenom vse prohaja,
   čas do časa neg sprovaja,
   kaj god dična daje mladost,
   izkončava beteg, starost.
Žarko sunce kaj daruje,
   jadni oblak potamnuje;
   v protulitju kaj cvatuje,
   ljuta zima povenuje.
Kaj god daje dobra srića,
   to prevzimlje vred nesrića;
   danas smiješ u veselju,
   jutra plačeš u trplenju.
Oh, nesrićno srce moje,
   na što trudiš misli svoje?
   Kamo ugodno družbovanje,
   kamo svitsko proštimanje?
Danas imaš vnoge časti,
   jutra moraš tužno spasti;
   prijatelji ki ti bihu,
   v neprijazan preminihu.
Nit je dobra, nit je blaga,
   nit je kinča tako draga,
   ni radosti, nasladnosti,
   ni liposti, ljubeznosti;
vse kot tinja izkrsnuje,
   kako magla poginuje,
   je naturi preminiti,
   što god živi, mora mriti.