Drenek cvete,
drago dete,
droben je i žut.
Z tenke veje
kos se smeje,
dalko ga je čut.
Sam se javlja,
tam pozdravlja
vsaki mali cvet,
i tu mladost
i tu radost
i taj beli svet.
V travi taki
jaglac vsaki
glas je kosa čul.
Da bu bliže,
jen se zdiže,
postal je metul.
Tak je svetel!
Bu li zletel
v tvojih lasih hlad?
- Drenek cvete,
drago dete,
kak te imam rad!
