Bog se rodi v Vitliomi

Bog se rodi v Vitliomi autor: nepoznat

Ova božićna pjesma jedna je od najstarijih koleda koja opisuje rođenje Isusovo prema Lukinu Evanđelju. Sastavljena je od rimovanih osmeračkih distiha, a pripada u najstarije hrvatske pravilne silabičke stihove. Objavljena je u Pariškom kodeksu iz 1380.

Bog se rodi v Vitliomi
djavlju silu tagda slomi.

Gradu ime tako biše
kako božji prorok piše.

Tu pastiri blizu stahu
pri ovčicah i ne spahu.

Svitlost božja na njih pride
pred kov noćna tma otide.

Pastiri se čudovahu,
glasom k Bogu vsi vapjahu.

Mnoštvo an'jel tu vijahu,
slavu božju ki pojahu.

Jedan an'jel do njih teče
i prišad im tako reče:

"Ja vam danas radost pravlju
i na put vas ja nastavlju.

Spasitelj se rodi danas
ki je prišal z neba za nas.

Ne kasnite dulgo stati,
oćete ga blizu najti.

Povit leži v Vitliomi,
u jasalceh, v tujem domi."

Kad pastiri to slišaše
Duhom svetim se važgaše

ter se na vkup zgovoriše
jednim glasom vsi rekoše:

"Potacimo k Vitliomu,
potacimo k božju domu;

pogledajmo božja grada,
pozdravimo Boga mlada!"

Oni tamo skoro tekše
i najdoše čudo vekše:

Diva sina povijaše
ki vsim svitom obladaše.

Travicu mu prostiraše,
Bog v jasalceh počivaše.

Mladenac je slaji meda
ki na pravih slatko gleda.

Volak zimu odgonjaše,
oslak mu se poklanjaše.

Skoti Boga znahu tada,
a grišnik ga ne zna sada.

Pastiri se povratiše,
glasom Boga pohvališe.

Slavu božju ku vidiše
i druzim ju navistiše.

O Isuse, božji sinu,
slava budi tebi vinu!

Sinu božji, budi hvaljen
va vse viki vikom. Amen.