Ona lipost koja v dragom lišcu biva,
lilija i roža cvatuć nahodiva,
budući nestalna, tinja se poziva,
ar vrime čalarno vsu diku skončiva.
Neg samo človičtvo vsedil je trpeće,
ono krunu nosi vrhu vse liposti,
u vridnosti svojoj nikdar premineće,
ono je kinč slavni vrhu vse dragosti.
Bar neka se trudi vsa svitska meštrija
vulja, farbe, vode najdičnije zmislit,
lasno će spoznati da je neg norija,
ar najmajni uzrok zna lipost preminit.
To vsakdašnja pelda čisto očituje
da lipoga lišca ništar je ljubeznost;
tako mudrih ljudih nauk nazvestuje:
človičtvo kraljuje kakot prava lipost.