Penelope sramožljivost

Penelope sramožljivost
autor: Fran Krsto Frankapan




Ulixes: Icarus zibrani, ovo ti se klanjam,
          ponizan Ulixes od srca pozdravljam,
          obećanu proseć milost,
          hćerke tvoje dragu vridnost,
          koju zaslužih.
Icarus: Hrabreni Ulixes, vidih vernost tvoju
          s kojom si tri leta Penelope dvoril,
          ne želim zakratit rič poštenu moju,
          ar iz prava srca sam ti hćer privolil.
       Penelope draga, oh, hćerka ljublena,
          došlo je jur vrime s tobom milo lučit,
          buduć da od Boga srića ti sujena
          roditela ostavit, zaručnika ljubit.
       Zato, mila duša, blagoslov ti dajem,
          tebe, moj kinć dragi, vse moje radosti,
          hrabrenom Ulixu dostojno predajem,
          ž njim prebivaj v miru, vživaj ljubeznosti.
Ulixes: Penelope slavna, božica liposti,
          draža i dičnija vsih kinčev vridnosti,
          otca tvoga volju spunih,
          tri godišća tebe služih
          verno, dostojno.
       Bili su svidoki moga poželenja
          suze, zdihavanja, brez broja trplenja,
          milost tvoju zadobiti,
          stalnost moju svidočiti
          prom tebi, vila.
       Smilovanje ada pokorno zazivam,
          serce moje tvomu navik izručivam,
          dok živ budem, tvoj ću biti,
          vernost nikdar preminiti,
          Bogu prisižem!
       Deh, razmisli, duša, kakgodre ni moći
          telu bit pres duše nit dnevu brez noći,
          tak brez tebe ni ufanje
          žitka moga, neg skončanje
          moram podjeti.
Penelope: Vsemogući Stvoritelju
          koji ladjaš nebo, zemlju,
          pomoć tvoju sad zazivam,
          volju moju teb' zručivam.
       Ne znam kaj ću učiniti,
          sama sobom razlučiti,
          roditelja ostaviti,
          zaručnika obljubiti.
       Otac je me jur privolil,
          a Ulixes vrime strošil;
          ov je vridan zahvalnosti,
          otac pako ljubeznosti.
       Z otcem rada bih ostati,
          a z Ulixem uživati;
          tu me ljubav začariva,
          tamo dužnost priveziva.
       Milo mi je domovine,
          a odurit ni tujine;
          misal otca nasliduje,
          srce draga pak miluje.
       Otca ljubit jes rojena,
          a Ulixu odsujena,
          v jednom ljubim vse vridnosti,
          v drugom vidim kinć dragosti.
       Oh, da b' moći razlučiti,
          dušu s telom razdvojiti,
          otca z dušom bih ljubila,
          draga s telom pak služila.
       Oh, roditelj poštovani,
          oh, Ulixes izibrani,
          s tobom želim vdil živiti,
          tebi verna pak umriti.
Icarus: Blagoslovna hćerka, vidim tvoju mudrost,
          roditela miliš, ljubiš zaručnika,
          vridna hvale navik takva sramožljivost,
          meni biva radost, a Ulixu dika.
       Drugo bit nemore, Penelope slavna,
          otca je ostavit, a z Ulixom pojti,
          ar te ljubi verno, služi jur oddavna,
          ruku njemu podaj, dobro će vam dojti.
Ulixes: Ni te mudre glave, razumna jezika,
          koji ne b' zanimil od čuda tulika
          videć tvoje razumnosti,
          nezgovorne poniznosti
          v telu angelskom.
       Hvalim ti ponizno, Icarus zibrani,
          komu verstna, velim, ovi svit ne hrani,
          da se jesi htil dostojat,
          tvoj kinć dragi sad darovat
          hćerke jedine.
       Penelope draga, ruku ti celujem,
          dušu, srce, telo navike aldujem,
          tebe ljubit i služiti,
          s tobom živit i umriti
          želim pravično.
Penelope: Otca volju je spuniti,
          ni smit hćeri sprotiviti;
          oh, Ulixes, dragost moja,
          Penelope ta je tvoja.
       Va me, prosim, naj dvojiti,
          verna vazdar ču ti biti,
          nimam v srcu himbenosti,
          nego čiste ljubeznosti.
Icarus: Penelope slavna, drago odhranjenje,
          Ulixes hrabreni, vitežka kolena,
          bit če zložnost vaša Icaru življenje,
          na spominak svitu prilika poštena.
       Zato z vami ljubleno radujem,
          sriću dobru od srca voščujem,
          kako sinka drago obimlujem,
          tebe, hćerka, njemu izručujem.
Ulixes: Viva, viva, Penelope draga,
          draža si mi vsega svita blaga.
Penelope: Viva, viva, Ulixe zibrani,
          dika tvoja srce moje hrani.
Ulixes: Ovo t' veru do groba ponavljam.
Penelope: Moju k tvojoj navike pristavljam.
Ulixes: Tela moga ti si duša prava.
Penelope: Duše moje ti jedina slava.