Kum Martin za trijemi bregi
Imal je klet,
Kum Martin rad se i veseli;
Za pesmo, dok s pijara curi,
On je zavzet.
I jempot v mraku, kesno v jesen,
Došli smo tam,
A vune veter puhal je zden,
I dim se vlekel z jognjišča len,
Crnel se tram.
Na jogenj on je hitil kračje,
Puhal i klel,
V zelene dal je mošta kante,
Kostanja v ponjvo s crne pute
Brzo je del.
I dok smo tak prigreli se mi,
Pesme, kaj znam,
Spopeval ja sem, jogenj gori,
Kum Martin stane; jeden, dva, tri,
Počel je sam:
"Pijmo, bračo, vince, voda naj stoji,
Nek jo pije žaba, kaj vu nje leži!
Glete mene, bračo, kaj sem vodo pil,
Moral bom vumreti v mlade mladosti,
Ženu ostaviti v tuge, žalosti,
Mene zakopajte v Jezuševo klet:
Noge obrnite k vinskem gantarcem,
Glavo obrnite k vinske pipice,
Pipico odškrnte, vince naj curi,
Nek se vžije duša, kad se telo ni..."
I kesno mi smo išli domo...
"Zbogom pajdaš!"
Oblačno nebo, dežďa još bo,
A senje koje z nami ido,
Vleče lampaš.
*
Kum Martin za trijemi bregi
Imal je klet...
V rake kum Martin tiho leži,
A jesen dojde, vince curi,
Vesel je svet!...
