Nuti čuda, nut priče velike,
v jednom starcu ludosti tolike,
od divojke ljubav zaiskuje,
a prik praga komaj koračuje.
Još kaj gorje, mladim prigovara,
sam hudobe svoje ne spoznava;
nu, babajko, ja ti ću vgoditi,
ali prvo dat svitu suditi.
Ove jesu tvoje ljubeznosti,
tela tvoga drične vridnosti:
imaš napre čelo plišivije
neg je turan sejnske biškupije.
Kremežljive kamo tvoje oči?
Komaj staklom luče dan od noći,
lasi pako stoje raztrešeni,
kot nevojlnim ki su obišeni.
Mila lišca su ti prepadnula,
neg ob kosti koža usternula,
okol nosa dosta bar posluješ
da otirat šmerkle utežuješ.
A ustnice imaš u gladkosti
kot cerova kora v jednakosti;
iz njih shaja sapa tak dišeća
kot mrcina v letu razpadeća.
Od dragosti, kada govoruješ,
il skašljivaš, pluješ il sprduješ;
v smihu činiš usta tak ljublena
koti figa ka je razpuknjena.
Vsa ti puzne brada i obrvi
kak u zimi lisice svekrvi,
grlo ti je suho i grbavo
koti štroku od dima sajavo.
Prsti ruke imaš tak hrgaste,
kot krostava žaba vse pikaste,
je l' su burle, je l' je fontanela,
s tebe cidi kot dinja brezrela.
Neću t' dalje, babajko, zdržati,
neg na kratkom odlučak ti dati:
tvoja ljubav je divojkam vgodna
kot zadnjica oku prispodobna.
