Žalosno lučenje od ljube

Žalosno lučenje od ljube
autor: Fran Krsto Frankapan




Oh, nesrića,
   s tim li jesi dična
   da kad daješ komu radost,
   povekšivaš vreda žalost?
Komaj sam se obradoval,
   z vilom dragom nasledoval,
   koje vridnost,
   dostojnost, ljubeznost
   vsako srce začaruje,
   milo k sebi privezuje.
Al što prudi ko veselje,
   jedan mal čas neg trpeće,
   kad žalostno,
   zatim već turobno
   moram riči dovršiti,
   tovaruštvo ostaviti!
Da b' neg mogal protužiti,
   tuge moje zgovoriti,
   koje ćutim
   kad od tebe lučim,
   bih zadobil smilovanje,
   vernoj službi polahčanje.
Ar mi srce ne počiva
   kad od tebe dalek biva,
   neg cvileći,
   plačuć i tužeći
   čini pravo svidočanstvo
   da j' dopalo u sužajnstvo.
Al kada je tak sujeno,
   meni tužnom odlučeno
   od nesriće,
   prez vsake milošće
   vsu nasladnost dokončati,
   prez radosti odhajati,
zato, duša, zbogom ostaj,
   v Božjem miru ti prebivaj,
   samo prosim,
   ponizno te molim,
   da mi ljubav ne zabraniš,
   verne službe ne spozabiš.
Naj mi bude privoljeno,
   na odšastku dopušćeno,
   oh, kušnuti,
   od srca stisnuti
   tvoje ruke dragu belost,
   moga žitka tvrdnu kripost.